Jure Vižintin

Zadnje čase me vse bolj jezi poplava »on-line interaktivnih tiskanih medijev«. Oksimoron prve vrste. Govorim predvsem o tiskanih katalogih, prospektih in letnih poročilih, ki jih podjetja dajejo v »digitalizacijo« in potem jih lahko uporabniki interneta navdušeno »listamo« in uživamo v avtentični izkušnji, pogosto pospremljeni še z zvočnim učinkom obračanja strani. Ob vsem tem luksuzu pa iste vsebine ni mogoče najti v spletu domači obliki, ker se preprosto nikomur ne da ukvarjati s tem. V tiskane kataloge vložijo neizmerno veliko truda in sredstev, uničijo kos gozda in nekaj ton fosilnih goriv za distribucijo. Potem pa dajo zadevo še na internet, da bo tistih nekaj tehnološko naprednih prebivalcev, ki se spoznajo na t.i. nove tehnologije lahko videlo, kako kul so, pa še stalo jih je le par sto evrov. Čista zmaga.

Kar slabo mi je.

Prejšnjič sem se pri naročniku, ki se ukvarja z gradbeništvom, med debato o prednostih in slabostih izolacije s celulozo malo pošalil. Saj veste, gre za star papir, ki ga zmletega in namočenega z nekim lepilom vbrizgajo v stene namesto steklene volne, slame ali konoplje. Z naročnikom sem se strinjal, da nima prihodnosti, čeprav iz drugih razlogov. Predstavljajte si – napolnite stene s celulozo in zadeva se, kar je dejstvo, v naslednjih nekaj letih posede. Pokličete podjetje, ki vam je to izvajalo in ugotovite, da je zaradi krize tiska šlo v stečaj. Ni več materiala za reciklažo. Ja, to je kriza tiska, ki jo podpiram, naj gre les raje v bajte v izvorni obliki. Dokler pa propadajo samo dnevniki in revije z vsebino, katalogi, prospekti in brezplačni svežnji neumnih otrobov pa cvetijo, žal ne moremo govoriti o krizi tiska. Verjetno res prej o krizi oglaševanja, od katerega so ti mediji doslej živeli, kot pravi neki James Fallows.

Predlagam, da pustimo cajtnge, da crknejo. Kaj nam pa ostane. Za povrh pa še prepovemo brezplačno razdeljevanje papirja. Si predstavljate, kako bi to spodbudilo nove oblike okolju bolj prijaznega oglaševanja?

Že več mesecev ga uporabljam in nov vmesnik me vedno znova spravlja v bes. Ne bom šel v podrobnosti, ampak samo citiram nek rant:

“The people responsible for the crappy GUI should be dragged into the road and shot…” http://discuss.joelonsoftware.com/default.asp?joel.3.455976.20

Danes sem našel čudovito rešitev. Upam, da bo delovala: http://www.ubit.ch/software/ubitmenu-languages/

Mali programčič ti med menuje programov doda menu z imenom “menu”. V njem se nahaja, po pričakovanjih, menu bivšega Offica.

Prosim, prosim, deluj dobro.

Očitno nisem edini, ki je spregledal tole:

“the necktie constantly reminds the wearer that his employer, the federal government, and significant others, all have the wearer by the neck… The necktie functions like the ring in the nose of the bull, the bit in the mouth of the horse. A necktie is a rope around the neck, a choke collar inviting enslavement that is constantly accepted…” ( The Washington Post, 12/23/94).

Kravata je simbolna pogodba. Z njo podpisujem, da sem podredljiv, vodljiv in pripravljen sodelovati v ponižujoči piramidalni igri moči. Kravata je sadomazohistični pripomoček, stilsko obdelan povodec za odraslega moškega.

Zapomnite si: prišel bo dan, ko bodo kravate gorele, moški pa bodo množično vstopili v proces emancipacije.

TED je res kul, samo gor je veliko robe in težko se je odločit, kam boš investiral dragocenih 18 minut. Tule je mojih top 5 nastopov. Na večino so me usmerili prijatelji. Če kdo še spremlja moje neredne objave, naj me prosim usmeri na svojih top 5 TED-ov.

1. Ze Frank: What’s so funny about the Web?

2. Jill Bolte Taylor: My stroke of insight

3. Paul Stamets: 6 ways mushrooms can save the world

4. Hans Rosling: Debunking third-world myths with the best stats you’ve ever seen

5. Sir Ken Robinson: Do schools kill creativity?

Tenks.