Jure Vižintin

Slučajno sem med kosilom postal na tretjem programu RTVSLO, kjer prenašajo razpravo iz državnega zbora o novem družinskem zakoniku. Nek desničarski poslanec je v svojem ksenofobnem traktatu zastavil legitimno vprašanje: 

»če bi se ob nenadni smrti lahko odločali, ali naj vašega sina posvoji heteroseksualni par ali homoseksualni par, kako bi se odločili, če si pogledate globoko v srce?«

Pa sem pogledal in zaključil, da bi brez resne dileme svojega otroka raje dal v posvojitev homoseksualnemu paru.

Če bi mojega otroka posvojil homoseksualni par, bi precej bolj mirno ležal v grobu vedoč, da ima otrok veliko večje možnosti za to, da bo odraščal v ljubeči, tolerantni in napredno misleči družini, kjer se bo že zgodaj naučil meni pomembnih vrednot: miroljubnosti, sprejemanja drugačnosti in kulturne pestrosti ter ljubezni.

Z veliko večjo verjetnostjo v taki družini otroka ne bodo silili v udejstvovanje v totalitarističnih institucijah srednjeveških načel, kjer bi bil izpostavljen psihičnim, fizičnim in spolnim zlorabam. Z veliko večjo verjetnostjo ne bo izpostavljen nasilju v družini, alkoholizmu in odraščanju v okolju, prežetem s predsodki, stereotipi in zastarelimi sužnjelastniško - patriarhalnimi vrednotami.

Odraščanje mojega otroka v homoseksualni družini ne bo lahko. Zgodaj bo začutil udarce ostankov fevdalne družbe, zgodaj spoznal sovraštvo in izločitev. V šoli in med vrstniki mu bo težko, vendar vse to krepi značaj, predvsem pa hitro mine. Ko bo odrastel, bo državljan sveta s posebno življenjsko zgodbo in srcem na pravem mestu. Če bo imel še malo sreče, ne bo imel samo dveh močnih, ljubečih staršev ampak široko in pestro družbeno skupino, ki ji pripada in na katere pomoč lahko vedno računa.

Ko bo mlad, mi bo zameril to odločitev. Ko bo odrastel, mi bo zanjo hvaležen.

Po tem premisleku, me prav zmrazi misel, da bi moral otroka prepustiti naključnemu slovenskemu heteroseksualnemu paru…

Kar preveč očitno je, da bi bilo po pomoti…

Zadnje čase me vse bolj jezi poplava »on-line interaktivnih tiskanih medijev«. Oksimoron prve vrste. Govorim predvsem o tiskanih katalogih, prospektih in letnih poročilih, ki jih podjetja dajejo v »digitalizacijo« in potem jih lahko uporabniki interneta navdušeno »listamo« in uživamo v avtentični izkušnji, pogosto pospremljeni še z zvočnim učinkom obračanja strani. Ob vsem tem luksuzu pa iste vsebine ni mogoče najti v spletu domači obliki, ker se preprosto nikomur ne da ukvarjati s tem. V tiskane kataloge vložijo neizmerno veliko truda in sredstev, uničijo kos gozda in nekaj ton fosilnih goriv za distribucijo. Potem pa dajo zadevo še na internet, da bo tistih nekaj tehnološko naprednih prebivalcev, ki se spoznajo na t.i. nove tehnologije lahko videlo, kako kul so, pa še stalo jih je le par sto evrov. Čista zmaga.

Kar slabo mi je.

Prejšnjič sem se pri naročniku, ki se ukvarja z gradbeništvom, med debato o prednostih in slabostih izolacije s celulozo malo pošalil. Saj veste, gre za star papir, ki ga zmletega in namočenega z nekim lepilom vbrizgajo v stene namesto steklene volne, slame ali konoplje. Z naročnikom sem se strinjal, da nima prihodnosti, čeprav iz drugih razlogov. Predstavljajte si – napolnite stene s celulozo in zadeva se, kar je dejstvo, v naslednjih nekaj letih posede. Pokličete podjetje, ki vam je to izvajalo in ugotovite, da je zaradi krize tiska šlo v stečaj. Ni več materiala za reciklažo. Ja, to je kriza tiska, ki jo podpiram, naj gre les raje v bajte v izvorni obliki. Dokler pa propadajo samo dnevniki in revije z vsebino, katalogi, prospekti in brezplačni svežnji neumnih otrobov pa cvetijo, žal ne moremo govoriti o krizi tiska. Verjetno res prej o krizi oglaševanja, od katerega so ti mediji doslej živeli, kot pravi neki James Fallows.

Predlagam, da pustimo cajtnge, da crknejo. Kaj nam pa ostane. Za povrh pa še prepovemo brezplačno razdeljevanje papirja. Si predstavljate, kako bi to spodbudilo nove oblike okolju bolj prijaznega oglaševanja?

Že več mesecev ga uporabljam in nov vmesnik me vedno znova spravlja v bes. Ne bom šel v podrobnosti, ampak samo citiram nek rant:

“The people responsible for the crappy GUI should be dragged into the road and shot…” http://discuss.joelonsoftware.com/default.asp?joel.3.455976.20

Danes sem našel čudovito rešitev. Upam, da bo delovala: http://www.ubit.ch/software/ubitmenu-languages/

Mali programčič ti med menuje programov doda menu z imenom “menu”. V njem se nahaja, po pričakovanjih, menu bivšega Offica.

Prosim, prosim, deluj dobro.