Na Blogresu_08 sem bil včeraj zadnji na programu. Ne vem sicer, zakaj me je doletela ta čast, ampak sklepam, da zato, ker si nihče ni mogel predstavljati, kaj bom govoril pod naslovom “Cluetrain manifest in informacijska ekologija”. Po pravici - do včeraj tudi jaz nisem zares vedel. Ampak glede na pozicijo v programu in izhodišča v navdihujočem manifestu, sem se odločil za motivacijski govor.
Zdi se mi, da so nekateri blogerji z veseljem sprejeli pohvalo za svoje družbenokoristno delo doslej ter nekaj potrditve in motivacije, da peljejo svoje zgodbe naprej. Zdi se mi, da sem nekatere uspel vsaj malo razkuriti z docela subjektivnimi kvaziteoretskimi sklepi in zaključki ter kolažem relativno težko združljivih idej. In zdi se mi, da so se vsi vsaj malo zabavali.
Nina pa mi je v tem kontekstu pokazala izvrsten motivacijski govor Tima Robbinsa, s katerim je poskusil šefe ameriških oddajnikov usmeriti na pravo pot. Čudovit govor. Priporočam.
Ob tem se še opravičujem, ker mi ni uspelo priti do večerne zabave. Prepričan sem, da ste se imeli super.
Še ena čudovito preprosta in nadučinkovita akcija za promocijo brskalnika Firefox, ki jo izvaja spletno mesto Spreadfirefox se je začela ob 19.00. V naslednjih 24 urah naj bi število downloadov verzije 3 preseglo vse sorodne rekorde.
Najbrž ni treba posebej poudarjati, da sta sajta Spreadfirefox in Mozilla trenutno nedosegljiva. Fuč. Niti značka podpore akciji na mojem blogu se ne naloži.
Seveda, nič čudnega, če so se k downloadu zavezali uporabniki s čisto vseh držav sveta. Ja, resno - tudi Severna Koreja, Myanmar in Sierra Leone imajo vpisane podpornike. Slovenci pa smo že itak poznani ljubitelji in imamo prav lepo številko podpornikov na zemljevidu.
V soboto je nekaj čez osmo zvečer pred mojimi očmi umrl motorist. Zagledal sem ga na koncu dolge ravnine, ko je priletel izza ovinka in mu je motor začel uhajati iz nadzora. Naredil je nekaj popravkov, zavil na našo stran ceste ter se za trenutek skril za vozilo pred mano. V naslednji sekundi ga je izstrelilo visoko v zrak. Še preden je začel padati, se je čas raztegnil. Padal je v počasnem posnetku.
Z motorjem sta pristala v grmovju ob cesti.
Z Nat sva bila v šoku. Podala mi je telefon in nekaj sekund nisem vedel, kaj naj pokličem. Tudi moji prsti so se nekam upočasnjeno premikali po številkah. Odtipkali so 911. Dobro, da ta številka deluje tudi pri nas. »Halo!« »Motorist, nesreča, kraj, stanje…« »Reševalci in policija so na poti.«
Motorist leži popolnoma polomljen na trebuhu in nekoliko premakne glavo. »Ne se premikat! Rešilc je na poti!« Priteče gospa s paketom prve pomoči. Poskušava najti srčni utrip. Iz ust se mu vlije kri. Gospa natakne rokavice in mu poskuša odpreti dihalne poti. Ne diha. Ni utripa. Ob nas se ustavi motor. Z njega stopita dve dekleti: »Kdo je? A je Edo?« »Ne vem, samo ne izgleda dobro…« Pogledata. »Edo je! Ne!!! Petri se bo zmešal!«*
V daljavi zaslišim sireno.
Iz reševalnega vozila skočijo dva moška in ženska, ki ob prizoru za trenutek pogleda vstran in se zgrozi. Preveri utrip. »Obrnita ga,« ukaže. Motoristu na prsi pritrdijo elektrode, jih takoj pospravijo nazaj in mu z jakno pokrijejo glavo.
Med tem pripeljeta policista.
Reševalci jih pozdravijo in oddrvijo naprej. Fant, ki je vozil pred nama in mu je v avto priletela motoristova čelada, bel kot zid pove, kaj se je zgodilo.
Začne se procedura…
Zavarovati mesto nesreče, poslikati situacijo, nagnati firbce s ceste. Pride Petra. Kričeča steče k Edu in vzame njegovo glavo v naročje. Pripeljejo se prijatelji motoristi. Med njimi izbruhne prepir, ker so mu vrnili ključe od motorja, čeprav so bili že dogovorjeni, da gre nekdo domov po avto.
Kričijo. Petra kriči, naj utihnejo. Policist kriči, da bo poklical marico in da naj imajo spoštovanje do pokojnika. Pride še eno dekle: »Kje je moj brat?! Nee!!!«
Pride mama. Ne prenesem njene bolečine in se zaprem v avto.
Znoči se. Pridejo pogrebniki. Policist si končno zapiše še najini pričevanji. Na njegovi CB postaji slišim, da imajo še enega in kdaj lahko pride. »Tule bomo še vsaj pol ure,« odgovori.
Pride vlečna služba. Odpeljeva se okrog desetih. Nekaj kilometrov naprej policisti pobirajo ostanke drugega motorista.
Doma nama ni ostalo drugega, kot zaužiti večjo količino alkohola. Padel sem v komo. Nat je ponoči večkrat bruhala.
Še nikoli nisva bila priča tako hudi prometni nesreči. Še nikoli nisva bila priča smrti.
—
Med tednom sem se poigraval z mislijo, da izkoristim priložnost, ko se Nat pripravlja na izpit za avto, in sam naredim izpit za motor.
Zdaj ne vem, kdaj bom spet lahko sedel na svoj skuter. Ko se peljem z avtom mi je rahlo slabo…
Kaj lahko naredim?
Obnovim znanje prve pomoči. Čeprav sem bil že vsaj na treh usposabljanjih in večkrat obnovil teorijo, znam premalo, da bi v taki situaciji lahko reagiral instinktivno.
Pregledam komplet za prvo pomoč, se dobro spoznam z njegovo vsebino in poskrbim, da je vedno na vrhu kupa v prtljažniku.
Nabavim gasilni aparat. Motor v grmovju bi se z lahkoto vžgal. Na tak suh poleten dan, bi se lahko samo razjokal nanj.
Pozabim na motorje in naredim raje izpit za bager ali letalo.
